četrtek, 21. maj 2015



Iskrenost

Iskrenost... je temeljna vez v odnosu tako do sebe... koliko sem sposobna biti iskrena, dokazuje koliko si upam priznati in biti to kar sem... če sem neiskrena sama s sabo,tudi v odnosih nisem ravno iskrena... najbližji odnosi so tisti ki…

…me delajo najbolj ranljivo in ravno v tem je iskrenost... si upam biti ranljiva pred najbližjim? Si dovolim iskreno biti to kar sem, izraziti to kar čutim? Iskreno povedati vse in brez zavijanja v celofan tudi, ko naredim kaj narobe ali slabo? Samozavest in ljubezen do sebe sta tista, ki mi pomagata pri iskrenosti in seveda odločitev, da tako želim delovati. J

Biti popolnoma odkrita in iskrena ni vedno lahko, ker s tem tvegam, pa vendar je zame ravno iskrenost tista ki se splača... Kot otrok sem največkrat uporabljala majhne laži, si resnico prikrojila po svoje... zakaj? Zato ker nisem imela poguma povedati iskreno... saj majhna laz ne škodi... ja, to je že res, ampak se vedno je iskrenost zame pomembna vrlina... Pa sem lahko vedno iskrena? Hja... vsekakor se trudim... vendar pa sem samo človek... imam trenutke, ko me premaga strah in odreagiram z neiskrenostjo... iskrenost v odnosih mi nastavlja ogledalo iskrenosti do sebe... predvsem s sabo ni vedno lahko biti iskren... občasno si mečem pesek v oči, se bojim sama sebi kaj iskreno priznati, ker je realnost in moje zelje in hrepenenja včasih zelo razlikuje... in si rajši ustvarim neko iluzijo in neiskreno delovanje, ker mi je to lažje sprejeti... ali ko naredim kaj slabega, si je včasih težko iskreno priznati, da nisem popolna in da delam tudi nekaj, cesar nočem...

vendar mi je pomembno, da si ob tem dam dovoljenje, da sem ravnala tako kot sem najbolj znala in da to se ne pomeni,da sem slab človek... da sem šibka, da grešim itd si moram priznati in živeti s tem, saj sem le na ta način lahko iskrena s sabo... brez da se delam močno, ko se ne počutim tako in brez da se sama sebi zdim perfektna, če se ne počutim tako... In ko me pri drugi osebi zmoti neiskrenost, mi pomaga, če se vprašam kje sem pa jaz neiskrena do sebe... na drugem me zmoti to kar težko sprejemam pri sebi... Odločitev da želim biti čimbolj iskrena s sabo, je tista, ki se mi zdi bistvena v odnosu in ljubezni do sebe, predvsem pa nežnost in sočutnost, ko tega nisem sposobna. J

In če se vrnem k iskrenosti v odnosih, mislim da je odvisno od vsakega posameznika koliko iskrenosti si želi v odnosu in kje so meje, da se zaradi neiskrenosti zaupanje začne podirati… Svoje mnenje o iskrenosti tule prispeva tudi Tjaša Vozel. J
 
 
Iskrenost do sebe ima zelo veliko vlogo v našem življenju. Menim, da je potrebno, da smo kar se da iskreni do sebe in prav tako do drugih. Če želimo živeti polno življenje, doseči svoje cilje, želje in sanje, biti v dobrih odnosih z osebami, ki so nam blizu,… je potrebno, da smo odgovorni sami do sebe in si ne lažemo v obraz. Prav je, da realno gledamo na stvari v našem življenju; smo zadovoljni s pohvalo, sprejmemo kritiko, si priznamo svoje napake in se jih ne sramujemo temveč jih skušamo popraviti.
Svojo realnost si ustvarjamo sami, vsak ima svoj pogled na stvari, zato je bistveno, da smo iskreni, odprti, komunikativni. To je predvsem pomembno za partnerske odnose, saj le z medsebojnih sodelovanjem, da partnerja prisluhneta drug drugemu, si pomagata, povesta stvari, ki ju motijo pri njiju,...je odnos lahko uspešen. Težko bi se opredelila do tega, ali si lahko dovolimo male laži. Iz lastnih izkušenj vem, da tudi, če si kdaj tajim kakšno malo zadevo, podzavestno vem, da si lažem in, da se bom na koncu mogla sprijazniti s situacijo. Bolje je, da si ne delamo utvar in čimprej pogledamo resnici v oči.
Zelo pri srcu mi je tudi rek »Kar ne veš, ne boli«. Je res tako!? Menim, da v medsebojnih odnosih človek takoj opazi, če druga oseba pred njim nekaj skriva. Mogoče je res bolje, da ne vemo resnice, a velikokrat je še toliko huje, če resnico izvemo od neke tretje osebe. Vsekakor menim, da moramo biti najprej iskreni do sebe, da smo lahko iskreni tudi do drugih. Prav je, da izrazimo svoja mnenja, čustva, razmišljanja,… in smo iskreni. V laži oz. prikrivanju stvari ne vidim nič dobrega, saj slej ko prej vse to pride na plano.
 
 
 
 


ponedeljek, 18. maj 2015



                                          Biti ženska
Kaj je ženskost? Ženskost je tista, ki nam jo privzgoji mama kot popotnico za življenje. Kaj dejansko pomeni biti ženska zame? Predvsem to, da sem ranljiva, nežna, čustvena… Navzven se vsekakor razlikujem od moških v telesni sestavi, po drugi strani pa se dejansko razlikujem od moških v svoji čustvenosti, po tem, da na določene načine iščem potrditev, da sem lepa, da sem »v redu«… Kot ženska sem zagotovo bolj nagnjena k pomembnosti odnosov, pogovorov, globini… po drugi strani pa da vso nežnost, čustvenost in ranljivost izražam tudi s telesom in z zunanjo lepoto in urejenostjo. In najbolj se počutim ženska, ko sem urejena, ko se oblečem žensko, predvsem pa, ko v odnosu do moških izražam skrb, nežnost in čustvenost… In prava ženska je zame osebno prav tista, ki daje poudarek svoji ranljivosti, ki je sicer neodvisna in samostojna ter uspešna, a ji je vseeno na prvem mestu izražati svojo ženskost in dovoliti, da sem tudi nemočna in da moški poskrbi zame. J Obožujem svojo ranljivost, nežnost in vse, kar mi je podarjeno kot ženski. J
Pot do tega, da sebe odkriješ nikakor ni lahka, poleg tega pa tudi biti ženska ni lahko… V vsakem obdobju zrelosti se izraža na svoj način… Vsekakor je zanimivo videti kako svojo ženskost doživljamo v obdobju študija in kako se ženskost izrazi v partnerskih odnosih ter ob vlogi žene in mame-
Ker si želim predstaviti različne poglede, različne življenjske zgodbe zorenja in zavedanja, sem se o pomenu biti ženska pogovarjala z različnimi ženskami, kjer je vsaka zase edinstvena in neponovljiva. Lahko bi rekla, da so samo nekdo v množici deklet in žensk, pa vendar vsaka izraža drugačen pogled in živi ženskost na način, ki jo dela edinstveno…
Kot prvo sem se pogovarjala s študentko Moniko. Monika je mlada ženska v študentskih letih, ki zna izražati svojo samozavest, ki navdihuje s svojo toplino in zunanjo lepoto, ki ohranja svojo preprostost, ob tem pa se zaveda svoje ranljivosti. Monika je ženska, ki me navdihuje s svojo samozavestjo in edinstvenostjo in vsekakor mi daje vtis prave ženske. J Svoj pogled in svojo osebnost predstavlja skozi spodnje razmišljanje:
Kaj je ženska? J Že sama beseda, se sliši kot nekaj hitro ranljivega in zelo občutljivega.  Stereotip, da ženska sama po sebi ni in ne more biti močna,se mi zdi zelo nesprejemljiv.  Zakaj tako razmišljamo?  Res, da smo zelo ranljive in so solze del nas ter  pokažemo čustva,  vendar to še ne pomeni, da ženska ne more biti močna.  Res, da je vse odvisno od karakterja in od tega, kako močne smo, da bi svoja čustva skrile.  Po svojih izkušnjah in po sebi vidim, da sem zelo čustvena, tudi hitro me kaj prizadene. Vendar se moramo zavedati, da to kar smo,  je nekaj najlepšega.  Marsikdo bi bil vesel, da bi lahko pokazal čustva,  jok,  smeh,  jezo,  karkoli,  vendar ne more.  Torej zenska je ob enem lahko zelo močna oseba, po drugi strani šibka in čustvena.  Kar je tudi prav.  Moramo biti ponosne same nase, da smo takšne kakršne smo.  Ne smemo se spreminjati.
Ženskost v odraščanju? Hm… Preloma iz pubertete v žensko ne moremo točno določiti. Menim, da se to zgodi nepričakovano in se tega zavedam šele kasneje. Ja je težko biti deklica, ki prehaja v žensko, ker se v tem prehodu najbolj išče, se sprašuje kdo je in kaj si sploh želi- išče svojo identiteto in pomen ženskosti z vprašanjem, kaj zame ženskost sploh pomeni- jo dovolj izražam? Sem dovolj odrasla, da sem lahko žena? Leta tu niso pomembna, ker so dejanja tista, ki pokažejo, kdaj sem postala ženska. Ko začnemo razmišljati bolj odraslo, ko ne gledamo več samo na svoje potrebe (seveda je treba najprej pomisliti, kaj je dobro zame), vendar gledamo na to, da se bodo osebe ob nas dobro počutile, da jih bomo s čim navdihnile… In to, da se drug ob drugem navdihujemo, se mi zdi ok in pomembno… Sama zelo veliko razmišljam… včasih celo preveč, saj si domišljam stvari, ki ne bi bile dobre zame. Kot ženska premalokrat gledam nase… Želela bi si bolj osredotočiti nase, na svoja dejanja, ne pa toliko na osebe okoli sebe.
 
Zrel način razmišljanja za mlado žensko, kajne? Kakšna ženska si želim biti, je odvisno le od moje odločitve. Pomembno pa se mi zdi poudariti, da je biti ženska zame nekaj najlepšega, saj imam obilne darove, predvsem pa moja uresničitev kot ženska, ni zgolj v vlogi mame, ampak tudi osebnostno v stvareh, ki me osrečujejo, kot je tole pisanje, ki me vedno znova polni in mi pomaga, da sem v stiku s sabo. J
 
Za ohranjanje ženstvenosti je vsekakor potreben pogum, saj je pomen ženske v današnjem svetu zelo razvrednoten. Zato bodimo ponosne nase in pogumno izražajmo to, kar nam je podarjeno v naravi ženske. J Čeprav je moškim včasih ob nas težko zdržati, naj nam to ne vzame poguma in samozavesti. J
 
O ženskosti sem se pogovarjala tudi s pogumno mlado plavalko- prispevek najdete tule:
http://caelle.com/zenska-ki-se-je-moski-bojijo/

torek, 12. maj 2015




Zaupanje vase in v druge

Zaupanje… zaupanje je temeljna vez odnosa, tako odnosa do sebe, kot partnerskega in prijateljskega odnosa… zaupanje daje prostor intimnosti in daje občutek varnosti. Odnosu prinaša globino. Ob tem pa je pomembno dejstvo, da je zaupanje tudi proces, ki potrebuje svoj čas, da se zgradi… Nekdo lahko hitro zaupa, spet drugi potrebuje več časa, saj na to, da nekomu podarim dar zaupanja, lahko vpliva preteklost in slabe izkušnje in še posebej, če sem oseba, ki zaradi nezdravih odnosov, težko zaupam…

Ob zaupanju drugim pa se vsekakor kaže v kolikšni meri verjamem in zaupam sebi… Odnos do sebe je vsekakor pokazatelj, kakšne odnose sem pripravljena oz sposobna graditi z drugimi…

Koliko zaupam vase? Kdaj se zavedam, da lahko 100% računam nase, da se ne bom nikoli razočarala? Hm… težka vprašanja… vsakdo odgovore sam nosi v sebi, pa vendar se ob pristnem odgovoru zavedam svoje resnice in to mi pomaga, da sebe spoznavam in da gradim na zaupanju vase. Lahko resnično sebi zaupam, da se ne bom nikoli razočarala? Mislim da lahko vedno obstaja 1% dvoma oz kanček nezaupanja- od mene pa je odvisno ali bom v določenih situacijah sledila temu procentu ali ostalim 99%... Če sem se v preteklosti razočarala, mogoče pomeni, da sem preveč pričakovala od sebe, ker še vseeno zaupanje mora temeljiti na realnosti… In ko se zavedam, da sem bila razočarana zaradi pričakovanj, lahko sprejmem, da sem se potrudila, kot sem najbolj znala v okoliščinah in da to, da nisem popolna, še ne pomeni, da sem sama sebi grozna… Samo človek sem, ki se trudi in uči in prav zaradi tega in zaradi dejstva, da sem ranljiva, se zavedam, da me prav to dela posebno in da lahko svobodno zaupam sebi in verjamem vase v vsakem trenutku. J Vendar pa tu obstaja še realen pogled nase: zaupanje se krepi z dejanji in samo, če sem sama sebi dokazala, da znam poskrbeti zase, se potolažiti, da lahko računam nase, šele takrat lahko iskreno zaupam vase in zaupanje ni le iluzija in nekaj praznih besed.

In ko se obrnem nazaj, lahko vidim svojo pot razvoja… V preteklosti sem bila mnogokrat prizadeta, ranjena, zaupanje je bilo zlorabljeno… Sama do sebe sem bila v določenih trenutkih najhujši sovražnik- ker žal se tudi to dogaja… Živimo, kot znamo in ob tem se učimo ljubezni do sebe… Okoliščine in odnos najbližjih je tisti, ki nam pokaže kako ljubiti oz ravnati s sabo… Otroka ne zanima ali je dober ali slab, ampak koliko ga imajo starši radi in če starši otroku ljubezni ne znajo pokazati, ampak njegovo vrednost ocenjujejo le po dejanjih, tudi otrok ne zna ljubiti sam sebe…

In na podlagi takih dejanj sem rasla tudi sama in ravnala sama s sabo, kot sem znala… Šele, ko sem odkrila sebe, se doživela v svoji stiski, sem lahko postopoma začela graditi sebe in na zaupanju vase… Še vedno sem bila preveč zaupljiva, še vedno sem se učila in bila razočarana, a po vsaki izkušnji sem prihajala bolj v stik sama s sabo in kljub bolečini, sem vsak dan znova podarjala novo priložnost za zaupanje, a nikakor ne vsakomur… najprej sama sebi- odnos s sabo je tisti, ki mi je pomemben in kjer sem si vedno znova pripravljena odpustiti in si spet zaupati… Pri odnosih z drugimi pa je merilo pomembnosti tisto, ki mi kaže, s kom želim iti naprej in kje želim povrniti zlorabljeno zaupanje… Priznam, da potrebujem kar dosti časa, ko nekdo zlorabi zaupanje in če si želim odnos obnoviti… Vendar le v primeru, da mi je oseba pomembna, medtem ko se z večino ljudi, kjer je zaupanje zlorabljeno, ne družim več- od njih se nekaj naučim in potem jih izpustim in gremo vsak svojo pot… Tu se postavi vprašanje odpuščanja… O tem kaj več v prihodnjih razmišljanjih…

In če zaključim: Zaupam vase realno in tudi, če se zaupanje zamaja, si ga s trudom povrnem. J Saj me padci krepijo in najbolj pomemben je zame ljubeč odnos s sabo. J

ponedeljek, 11. maj 2015




Kaj je samozavest? Lažje kot opisati počutje, je začutiti in videti to na osebi... samozavestna oseba izraža to z govorico telesa: hodi pokončno in umirjeno ter sproščeno... njeni gibi so preudarni in odločni, na obrazu pa sije mir in zaupanje-zaupanje vase...

Zagotovo je super srečati tako osebo, ker oddaja posebno energijo... prav tako druženje prinaša pozitivizem z osebami, ki so okrog nje... priznam da sem srečala bolj malo takih oseb in me je osupnilo, ko sem tako osebo srečala... res neprecenljiv trenutek... hitro sem se okužila z njeno energijo, po drugi strani pa se mi je postavilo vprašanje o tem, če tako samozavestna oseba sploh kdaj pride v stisko... zagotovo... če je oseba samozavestna, se ne pomeni, da ni ranljiva, da ne pozna težkih trenutkov in trenutkov, ko se samozavest izgubi... marsikdo bi ob tako močni energiji samozavesti, občutil slovensko fovšijo-kako je ona popolna, lepa, kako privlači poglede in ljudi, ker je zaradi samozavesti zelo posebna in edinstvena, lahko bi rekla, da deluje popolno in zato bi marsikdo ob tem izgubil sebe... videl sebe kot povprečneža v primerjavi s to osebo... ampak ob tem se mi zdi bistvo, da nihče ni popoln in da se kljub pogostemu primerjanju, ob taki osebi ne rabim počutit slabo... seveda ne gre mimo primerjanja ki je tako človeško... pa vendar, je meni taka oseba vzpodbuda, da je močna samozavest možna in vprašanje kje sem jaz na točki samozavesti...

Samozavestna oseba je edinstvena, a ob tem se je potrebno zavedati, da sem tudi jaz edinstvena, da imam kvalitete, ki me delajo posebno in obe imava tudi slabosti in šibke točke... ob taki osebi se jaz počutim super, ob tem pa sem seveda previdna, da me ne zanese v izgubo sebe in v človeško tekmovalnost... tudi če ne izražam toliko samozavesti, se ne pomeni, da je oseba moja tekmica, ker se zavedam svoje edinstvenosti. Je posebna, a zato nič boljša od mene. To se mi zdi danes tako človeško, ko zaradi nezaupanja vase v drugem vidim tekmeca, da je boljši od mene ipd. Ne,nikakor! Jaz sem jaz. In ko imam sebe rada, ko vidim svojo posebnost in zaupam vase, ne rabim tekmovati z nikomer in se dokazovati. Pri samozavesti pa se mi zdi pomembno poudariti se, da lahko tudi jaz postanem nekoč tako samozavestna, če gradim na odnosu do sebe. Zanimivo pa je vedeti, kako te dejansko vidijo drugi, saj lahko za nekoga tudi jaz delujem zelo samozavestno, le da se te samozavesti ne zavedam v popolnosti.

Ko pridem v trenutke nesamozavesti zaradi odnosov in okolice, ki nenehno obsoja, ocenjuje, primerja- še posebej se to izraza na delovnem mestu- je pomembno, da se znam potolažiti, pocrkljati, si dovoliti nepopolnost in ranljivost... ja,trenutno nisem najbolj samozavestna in se zato ne počutim najbolje-in kaj lahko v takih trenutkih storim, da se bom bolje počutila, da bom čutila ljubezen do sebe?

 

Ja, ko pridem v tak moment, se mi zdi pomembno zavedanje, da je moje počutje moja odgovornost in da nanj lahko vplivam. Težko je zlesti iz okova slabega počutja, ampak z odločitvijo, potrpežljivostjo in vztrajnostjo pridem daleč. Počasi oz kot polž. Zavem se stanja v katerem sem, skušam najti način kako sebi izkazati toplino in ljubezen... največkrat se zazrem v ogledalo in se gledam v oči... ja, težko vztrajam, priznam... skušam začutiti kaj pri sebi obožujem, se nežno božam po obrazu... potem se objamem... skušam najti v sebi prostor kjer se počutim varno in ljubljeno... včasih mi uspe hitro, včasih kar traja... a z nežnostjo najdem pot do sebe in da v sebi spet obudim zaupanje in samozavest.J
 
 
 
 
In ko se počutim dobro, lahko tudi v drugih vidim tisto, kar je dobrega v njih in zame niso tekmeci, ampak ljudje ob katerih se lahko nekaj naučim in rastem. J In resnično si želim, da bi ljudje gradili na odnosu do sebe in da bi se trudili ohranjati samozavest, ker posledično to prinaša tudi boljše odnose in prinaša čarobnost življenja. J
Če se ti zdi, da težko ohranjaš samozavest, da težko zaupaš vase, se oglasi- skupaj lahko najdeva pot do super odnosa s sabo. :) bergantalena@gmail.com
 
 
 

nedelja, 10. maj 2015




Sedanji trenutek

Sedanji trenutek je vse, kar imamo… pa vendar se ga je tako zelo težko zavedati in tako težko ostati v njem… Odvisno je od našega počutja, ki se spreminja, predvsem pa od naših misli… In če pogledam koliko misli se mi čez dan sprehodi po glavi, bi lahko iz teh misli nastala avtocesta… veliko veliko jih je… Mnogokrat tudi preveč… Misli so tiste, ki mi povzročajo zmedo, ki me vodijo tja, kamor mi mogoče ne bi bilo potrebno hoditi… v neke okove, v preteklost, v prihodnost, v bolečino in strahove, ki jih ne morem ali ne želim pustiti za sabo, v spomine, ki mi ne služijo več… povsod okrog hodim, a najtežje se je ustaviti »doma« v srcu, v sedanjem trenutku… se zavedati zgolj obstoja in lepote, ki me obdaja…

Resnično se znam premalo osredotočiti na sedanjost… Sedanjost je tista, v kateri živim in diham, sedanjost je tista, ki mi daje mnogo, če le znam opaziti… če ji znam prisluhniti… V sedanjem trenutku se lahko najdem… Preteklost mi lahko služi kot odskočna deska za sedanjost s svojimi izkušnjami, sencami…

Sedanji trenutek tako neprecenljiv in tako težko dosegljiv… In vendar tako zelo pomemben v današnjem hitenju… Ustaviti se, se osredotočiti, da ne izgubim sebe… največkrat tako težko dosegljivo in le odločitev, da to hočem storiti, da želim umiriti svoje misli, se odklopiti, je tista, ki mi pomaga, da se zavestno ustavim…

Se mi zdi, da je tud tole pisanje malo zmedeno ob poplavi vseh misli in kolikokrat si želim, da ne bi bilo toliko misli, toliko želja, toliko stvari med katerimi se lahko zgubim… da bi lahko le preprosto dihala, preprosto živela tukaj in sedaj, si mnogokrat želim… da se ne bi zgubljala v neplodnih mislih, ki mi ne koristijo, ki mogoče niti niso resnične… Misli so tiste, ki sprožijo razne občutke, pa vendar ob tem ne gre zanemariti dejstva, da se na misel hitro navežem, ko mi je npr misel všeč, ampak ob tem pa niti ni nujno, da je ta misel resnična oz realna v tem trenutku, da ni samo nek plod moje domišljije, mojih želja… misli me hitro zavedejo, zapeljejo ven iz realnosti, iz sedanjega trenutka… Jaz bi si pa želela, da sem lahko le tu in sedaj… zakaj so potrebne vse te misli? Ne vem… vsekakor pa prinašajo napor ob soočanju, dajanju pomembnosti in razvrščanju… včasih res utrujajoče…

In tisto, kar mi pomaga misel umiriti(in posledično tudi občutke) je zavedanje dihanja in zgolj bivanje v tem trenutku… saj mi ni potrebno ves čas nekam hiteti, ves čas nekaj razmišljati, lahko le sem tukaj in zdaj… ampak za to je potrebna odločitev in zavestno delo na tem… Ko me npr bega preveč misli, vzamem list papirja in pišem… pišem, da izrazim vse, kar se nahaja v meni… in pisanje mi pomaga, da misli dobijo obliko, da se umirijo, da neham begati… pomaga mi, da ustavim avtocesto v glavi, da se osredotočim na bistveno, na tisto, kar mi je zares pomembno in s tem se zavedam kje sem in kaj sem… ampak ob tem imam še vedno misli… In če grem korak naprej… ko misli uredim, zapišem, je čas tudi za to, da jih izpustim in da zadiham… Odložim vse, kar prihaja, kar se pojavlja… osredotočim se na svoje telo, na svoje občutke… diham in se jih zavedam… s tem ozavestim sebe tudi v počutju… ja lahko sem prestrašena… zgolj ostanem v tem in diham… In potem usmerim pozornost na zvoke okoli sebe… poslušam šume, slišim petje ptic, šumenje vode ali pa zgolj prisluhnem tišini, ki je okoli mene in jo posrkam vase…. Občutki popustijo in se začnem zavedati svojega telesa, svojega obstoja… sem le tu in zdaj in nikamor se mi ni treba premakniti… lahko sem le tu, poslušam, opazujem, in diham… Kako prijetno je to! Tu sem, diham, v meni je življenje! J Kako lepo in neprecenljivo! J Ne rabim drugega, da preživim, ne rabim nobenega kaosa, ne rabim čustev in občutkov, da bi se zavedala življenja v sebi in okrog sebe. J

In če sem prej mislila, kako težko je dosegljiv sedanji trenutek, vidim, da mi ni bilo tako težko. J le odločitev je bila potrebna in zavesten trud. J Torej je bila le misel o nedosegljivosti tista, ki me je začela izčrpavati, tista, ki dejansko ni bila resnična in ki mi ni koristila… ;)

In ob tem nosim v sebi zavedanje, da imam moč usmerjati misli, poskrbeti zase, predvsem pa, da lahko usmerjam svoje občutke in vedno poskrbim za svoje dobro počutje, saj je moje življenje odvisno samo od mene in mojih odločitev. J
 
 
In za konec se ustavim še ob sedanjem trenutku v naših dejavnostih… Koliko sem pa dejansko prisotna v vsakem trenutku npr ob hrani, ob pitju kave, v pogovorih, v službi? V vsem kar delam obstaja sedanji trenutek. In najlažje se osredotočim, če npr ob pitju kave dam pozornost okusu kave in užitku ob srkanju. Takrat sem zares prisotna tukaj in sedaj. J
 
 

ponedeljek, 04. maj 2015



Čustveno nasilje in manipulacija

Če primerjamo čustveno in fizično nasilje, bi lahko rekla, da beseda bolj boli kot pa klofuta in da so rane največkrat hujše. Nasilje vsekakor niso le modrice. Čustveno nasilje je običajno močno prisotno v odvisnostnem odnosu… Teoretično bi lahko rekla, da čustveno nasilje pomeni, da nekdo želi name »pritiskati« čustveno z namenom, da nekaj doseže… Tipično čustveno izsiljevanje oz nasilje se skriva v stavku, ki je velikokrat izrečen ob ločitvi: Brez tebe ne morem živeti! Ubil se bom, če me zapustiš! »Žrtev« oz zapuščena oseba želi s čustvi pritisniti na partnerja, da je ne bi zapustil… Od partnerja pa je odvisno koliko mu bo ta stavek prišel do živega in bo sprejel odgovornost za življenje druge osebe… Bistvo čustvene manipulacije je prav v tem, da med osebama obstaja odvisnostna vez, kjer kdorkoli od njiju ni odgovoren za svoje življenje in obtožuje drugega, da trpi ipd. Takšna oseba se ne zaveda tega, da je vsakdo sam odgovoren za svoje življenje, za svoja čustva in doživljanje.

Seveda pa se odrasli največkrat čustvenega nasilja naučimo v otroštvu, kjer ni prostora za naša čustva, za naše doživljanje in kjer se ne naučimo zdravega odnosa do sebe in do življenja.

Ko se po spominu vrnem nazaj v otroštvo, zaznavam, da moje potrebe nikoli niso bile sprejete, moja čustva pa vedno zavrnjena in iz tega se mi je razvila pretirana čustvena navezanost na starše, saj kot otrok nisem bila sposobna sama preživeti… In v tej navezanosti in ob trudu, da bi staršema zadovoljila vse potrebe, da bi jima ugodila vse, samo zato, da bi bila sprejeta in ljubljena, se je pojavljalo zelo veliko čustvene manipulacije… Ko se je npr zaradi mojega neprimernega obnašanja, pokazala možnost, da bi me nekdo od staršev lahko zapustil, sem bila v sebi prestrašena, počutila sem se ogroženo in pripravljena sem bila storiti vse, samo da do tega ne bi prišlo… Torej prestrašenost in občutek groze, na katerega sta starša pritisnila, kadar se nisem obnašala po njunih merilih… Z otroki je skoraj zelo lahko manipulirati, saj so starši predvsem v začetku edini vir preživetja… Čustveno nasilje se izraža predvsem v enačenju otroka z njegovim dejanjem, ko je njegovo dejanje slabo(npr z izjavo: To se lahko samo tebi zgodi! V tem stavku otroka ponižujemo)… Poleg tega pa nenehno kritiziranje, zasmehovanje tudi pomeni čustveno nasilje, saj otrok ob tem doživlja grozo svojega obstoja in neprimernosti njega kot osebe. Najbolj tipično čustveno nasilje pa je direktni pritisk na njegova čustva, ko ga želijo starši čustveno kaznovati, npr s tem, da mu zagrozijo, da ga bodo zapustili… In globoko v mojem telesu so še zapisana znamenja čustvenega nasilja, ko nisem smela biti to, kar sem, ko so starši izsilili, da sem živela po njihovih normativih in ne tako, kot sem si želela. Težko je opisati vsa občutja in primere, ki so bili znak čustvenega nasilja, ker se prav vseh primerov in doživljanj ne spomnim…

Vsekakor pa je čustveno nasilje nekaj, česar sem bila deležna v otroštvu(predvsem kot čustveni partner enega izmed staršev-a o tem kdaj drugič) in kar sem ponesla s seboj v življenje in v odnose… Srečevala sem ljudi in vstopala v odnose z njimi po odvisnostnem vzorcu… Pomanjkanje samozavesti, zaupanja vase in sprejemanja sebe sta me vodila v odnose, kjer so se ponavljali vzorci preteklosti… Tisto, kar sta mi dala starša dala za popotnico, tisto sem uporabljala… Ljudem sem dovolila, da so manipulirali z mano, me držali v svoji čustveni kletki, ker sem bila v vsakem odnosu prestrašena, da če to osebo izgubim, da ne bom preživela… Zato sem prenašala vse in nobenega odnosa nisem bila sposobna zapustiti, saj sem imela v sebi zavedanje, da si boljšega ne zaslužim… Tako kot so drugi manipulirali z mano, tako sem tudi sama manipulirala s sabo, se kaznovala, če nisem bila »pridna« ipd. Sliši se grozno, ampak dejansko tako ljudje zelo velikokrat delujemo in smo sami sebi največji sovražniki… Na tak način sem delovala vse dokler se nisem začela zavedati sebe in svojega načina ter spoznala, da sem vredna ljubezni in da si zaslužim več ter se poučila o čustvenem nasilju… Ko sem začela sama sebe spoštovati, začela postavljati meje v odnosih in nehala vztrajati v odnosih, kjer sem bila zaničevana, ponižana, zasmehovana… Ko me čustveno to ni več »dotolklo«, ampak sem se zavedala, da sem sposobna sama preživeti…

Danes je čustvenega nasilja v odnosih zelo veliko, saj smo premalo samozavestni in premalo osredotočeni na svoje življenje in zato marsikatera ženska v odnosu dopušča, da jo npr partner izsiljuje, ko ima svoje življenje, da jo ponižuje, zaničuje ipd in ženska v takem odnosu vztraja, ker nosi v sebi zavedanje, da si boljšega ne zasluži, ker nima prave samozavesti, predvsem pa, ker jo je ob tem strah, da bi ostala sama. Ampak vsakdo ima svojo pot in svoje korake zorenja in čeprav mi je ob tem, ko vidim prijateljico, kako partner manipulira z njo, težko in sem zgrožena, se zavedam, da vsakdo potrebuje svoj padec v »lastni grob«, da se zave svoje vrednosti in odnosov, ki nas uničujejo. Vsekakor pa ozaveščanje o tem nikoli ne škodi. J In kaj pravi teorija: »Žrtve (čustvene) zlorabe se borijo z občutki nemoči, prizadetosti, strahu in jeze. Ironično je, da imajo podobne občutke tudi osebe, ki jih zlorabljajo. Ravnanje teh je posledica odraščanja v čustveno nasilnem okolju, zloraba pa je zanje oblika spopadanja z lastnimi strahovi, nemočjo, strahom in jezo. Zato jih tudi privlačijo ljudje, ki so nemočni ter ne znajo upravljati s svojimi čustvi in občutki.«

 

Če si želiš slišati, še kako osebno izkušnjo čustvenega nasilja ali se zgolj pogovarjati o tem in deliti svojo zgodbo, pa se mi oglasi na bergantalena@gmail.com.


sobota, 02. maj 2015




Poslušati in slišati

»Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa mi začneš deliti raznorazne nasvete, nisi naredil tega, kar sem te prosil. Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa mi začneš razlagati, zakaj se ne bi smel počutiti žalostnega, teptaš moja čustva. Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa iščeš rešitve za moje probleme, si me izdal in razočaral, pa naj se sliši še tako čudno. Poslušaj! Vse, kar te prosim je, da me poslušaš. Ne govori, ne ukrepaj. Prosim, da slišiš, kar ti govorim. Kadar narediš nekaj namesto mene, se počutim nesposobnega, strah me je. Ko se boš sprijaznil s preprostim dejstvom, da tudi jaz čutim svoje občutke, pa naj bodo še tako nerazumni, takrat ti bom zmožen natančno razložiti, kaj pravzaprav čutim. Zato te lepo prosim, poslušaj me in sliši tisto, kar ti govorim. Če pa želiš govoriti, prosim počakaj, da končam… in potem bom jaz poslušal tebe.«

Zgovorno besedilo, ne? Ampak zelo zadane bistvo, kaj pomeni poslušati in slišati. V kolikšni meri pa to danes znamo, je pa umetnost posameznika. Pa vendar je dobra komunikacija bistvo vsakega odnosa… In kdor zna res poslušati, to pomeni, da je sposoben za trenutek pozabiti nase, uporabiti empatijo in le biti ob drugem, zna v bistvu predvsem slišati sebe in svoje občutke in se v tem tudi sprejema. Poslušati in dejansko slišati je dejansko zelo težko, ker to pomeni, da moram biti prisotna prav v tem trenutku in sprejemati vse, kar čutim, vse, kar se mi dogaja…

Kaj pa jaz? Glede na moje iskanje in tavanje in to da dolgo nisem bila v stiku s sabo, predvsem pa da sem svoje občutke tlačila vase, ker je bil to obrambni mehanizem iz otroštva, ko občutki in čustva niso bili zaželjeni, to pomeni, da nisem znala slišati niti sebe, niti drugega… Poslušanja in biti prisotna v trenutku brez obsojanja in hitenja, sem se začela učiti, ko sem prišla v stik s prostovoljskim delom z ljudmi, kjer kot prostovoljka nisem delala drugega kot da sem samo stala ob ljudeh in jih poslušala… Uf, kako težko je bilo v začetku… Seveda smo imeli prostovoljci opravljeno izobraževanje, ampak je še vedno teorija eno in praksa drugo… Res zahtevno delo je da se znam ustaviti prav v tem trenutku, da sredi norenja in hitenja znam zadihati in zgolj prisluhniti… Kdo sem jaz, kdo je drugi? V takem trenutku se začne spoznavanje sebe, ko sem se končno zmožna umiriti, odklopiti prav vse in se zgolj zavedati sedanjosti in vseh čustev, občutkov… In verjemite ni jih malo- teh čustev in občutkov, ki se pojavijo v tem trenutku… Zelo hitro se lahko spreminjajo… In če se vrnem nazaj k svojemu »delu«: Zavedala sem se, da sem to delo sprejela, ker sem se v tem našla in ker želim zares nekomu, ki me potrebuje, pomagati… In ko sem sedela ob drugem in ga poslušala, priznam, da mi je bilo težko ostati zbrana in resnično poslušati, ampak tega sem se želela naučiti… Moji občutki ob tem včasih tudi niso bili prijetni, ker bi si mogoče ravno tisti moment želela biti nekje drugje, ker so mi misli hitro začele tavati, ker sem se včasih med poslušanjem zgubila… Ampak sem vztrajala, ker so mi ljudje, katere sem poslušala, dajali vedeti, da me resnično potrebujejo in da jim poslušanje resnično pomaga… In občutek, da nekomu lahko pomagaš, je resnično prijeten… Mogoče še bolj zato, ker sem zaradi slabe samopodobe, dobila tudi občutek, da sem lahko koristna in s tem ljubljena… Paradoks je iskati ljubezen, ampak tako je pač bilo, ker sem imela globoko v sebi občutek, da si moram ljubezen zaslužiti…

In ob tem, ko sem poslušala osebo, ki je to potrebovala, ker je bila v stiski, sem dejansko spoznavala sebe, se učila o svojih občutkih, se učila sprejemati sebe, predvsem pa se učila, kako slišati sebe… In ta 3 leta prostovoljnega dela poslušanja, so me mnogo naučila, mi dala največjo popotnico, saj sem spoznala, da je to tisto delo, ki ga želim opravljati še naprej… Resnično so me napolnila in mi dala največ za odnose.

In koliko sem danes sposobna poslušati in slišati? Včasih bolj, včasih manj… Odvisno od moje raztresenosti… Vsekakor pa je to, da drugo osebo dejansko slišimo, pomemben dejavnik v odnosih in pomembno se mi zdi poudariti, da mora biti v vsakem odnosu prostor za izražanje čustev in občutkov, tudi »negativnih«,saj le-to ustvarja bližino, poleg tega pa da smo v svojemu hitenju pripravljeni si vzeti čas, da drugemu prisluhnemo in ga slišimo… V vsakem odnosu je to težko izvedljivo, a če si vzamemo čas, si npr določimo uro in dan, ko si bomo vzeli čas samo za odnos, čas za to, da si medsebojno prisluhnemo, se nam bo to vsekakor bogato obrestovalo v kvaliteti odnosa, saj je to nekaj, kar nam prinaša bogastvo, ki se ga ne da kupiti.