Poslušati in slišati

»Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa mi začneš deliti raznorazne nasvete, nisi naredil tega, kar sem te prosil. Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa mi začneš razlagati, zakaj se ne bi smel počutiti žalostnega, teptaš moja čustva. Ko te prosim, da me poslušaš, ti pa iščeš rešitve za moje probleme, si me izdal in razočaral, pa naj se sliši še tako čudno. Poslušaj! Vse, kar te prosim je, da me poslušaš. Ne govori, ne ukrepaj. Prosim, da slišiš, kar ti govorim. Kadar narediš nekaj namesto mene, se počutim nesposobnega, strah me je. Ko se boš sprijaznil s preprostim dejstvom, da tudi jaz čutim svoje občutke, pa naj bodo še tako nerazumni, takrat ti bom zmožen natančno razložiti, kaj pravzaprav čutim. Zato te lepo prosim, poslušaj me in sliši tisto, kar ti govorim. Če pa želiš govoriti, prosim počakaj, da končam… in potem bom jaz poslušal tebe.«

Zgovorno besedilo, ne? Ampak zelo zadane bistvo, kaj pomeni poslušati in slišati. V kolikšni meri pa to danes znamo, je pa umetnost posameznika. Pa vendar je dobra komunikacija bistvo vsakega odnosa… In kdor zna res poslušati, to pomeni, da je sposoben za trenutek pozabiti nase, uporabiti empatijo in le biti ob drugem, zna v bistvu predvsem slišati sebe in svoje občutke in se v tem tudi sprejema. Poslušati in dejansko slišati je dejansko zelo težko, ker to pomeni, da moram biti prisotna prav v tem trenutku in sprejemati vse, kar čutim, vse, kar se mi dogaja…

Kaj pa jaz? Glede na moje iskanje in tavanje in to da dolgo nisem bila v stiku s sabo, predvsem pa da sem svoje občutke tlačila vase, ker je bil to obrambni mehanizem iz otroštva, ko občutki in čustva niso bili zaželjeni, to pomeni, da nisem znala slišati niti sebe, niti drugega… Poslušanja in biti prisotna v trenutku brez obsojanja in hitenja, sem se začela učiti, ko sem prišla v stik s prostovoljskim delom z ljudmi, kjer kot prostovoljka nisem delala drugega kot da sem samo stala ob ljudeh in jih poslušala… Uf, kako težko je bilo v začetku… Seveda smo imeli prostovoljci opravljeno izobraževanje, ampak je še vedno teorija eno in praksa drugo… Res zahtevno delo je da se znam ustaviti prav v tem trenutku, da sredi norenja in hitenja znam zadihati in zgolj prisluhniti… Kdo sem jaz, kdo je drugi? V takem trenutku se začne spoznavanje sebe, ko sem se končno zmožna umiriti, odklopiti prav vse in se zgolj zavedati sedanjosti in vseh čustev, občutkov… In verjemite ni jih malo- teh čustev in občutkov, ki se pojavijo v tem trenutku… Zelo hitro se lahko spreminjajo… In če se vrnem nazaj k svojemu »delu«: Zavedala sem se, da sem to delo sprejela, ker sem se v tem našla in ker želim zares nekomu, ki me potrebuje, pomagati… In ko sem sedela ob drugem in ga poslušala, priznam, da mi je bilo težko ostati zbrana in resnično poslušati, ampak tega sem se želela naučiti… Moji občutki ob tem včasih tudi niso bili prijetni, ker bi si mogoče ravno tisti moment želela biti nekje drugje, ker so mi misli hitro začele tavati, ker sem se včasih med poslušanjem zgubila… Ampak sem vztrajala, ker so mi ljudje, katere sem poslušala, dajali vedeti, da me resnično potrebujejo in da jim poslušanje resnično pomaga… In občutek, da nekomu lahko pomagaš, je resnično prijeten… Mogoče še bolj zato, ker sem zaradi slabe samopodobe, dobila tudi občutek, da sem lahko koristna in s tem ljubljena… Paradoks je iskati ljubezen, ampak tako je pač bilo, ker sem imela globoko v sebi občutek, da si moram ljubezen zaslužiti…

In ob tem, ko sem poslušala osebo, ki je to potrebovala, ker je bila v stiski, sem dejansko spoznavala sebe, se učila o svojih občutkih, se učila sprejemati sebe, predvsem pa se učila, kako slišati sebe… In ta 3 leta prostovoljnega dela poslušanja, so me mnogo naučila, mi dala največjo popotnico, saj sem spoznala, da je to tisto delo, ki ga želim opravljati še naprej… Resnično so me napolnila in mi dala največ za odnose.

In koliko sem danes sposobna poslušati in slišati? Včasih bolj, včasih manj… Odvisno od moje raztresenosti… Vsekakor pa je to, da drugo osebo dejansko slišimo, pomemben dejavnik v odnosih in pomembno se mi zdi poudariti, da mora biti v vsakem odnosu prostor za izražanje čustev in občutkov, tudi »negativnih«,saj le-to ustvarja bližino, poleg tega pa da smo v svojemu hitenju pripravljeni si vzeti čas, da drugemu prisluhnemo in ga slišimo… V vsakem odnosu je to težko izvedljivo, a če si vzamemo čas, si npr določimo uro in dan, ko si bomo vzeli čas samo za odnos, čas za to, da si medsebojno prisluhnemo, se nam bo to vsekakor bogato obrestovalo v kvaliteti odnosa, saj je to nekaj, kar nam prinaša bogastvo, ki se ga ne da kupiti.