Zaupanje vase in v druge

Zaupanje… zaupanje je temeljna vez odnosa, tako odnosa do sebe, kot partnerskega in prijateljskega odnosa… zaupanje daje prostor intimnosti in daje občutek varnosti. Odnosu prinaša globino. Ob tem pa je pomembno dejstvo, da je zaupanje tudi proces, ki potrebuje svoj čas, da se zgradi… Nekdo lahko hitro zaupa, spet drugi potrebuje več časa, saj na to, da nekomu podarim dar zaupanja, lahko vpliva preteklost in slabe izkušnje in še posebej, če sem oseba, ki zaradi nezdravih odnosov, težko zaupam…

Ob zaupanju drugim pa se vsekakor kaže v kolikšni meri verjamem in zaupam sebi… Odnos do sebe je vsekakor pokazatelj, kakšne odnose sem pripravljena oz sposobna graditi z drugimi…

Koliko zaupam vase? Kdaj se zavedam, da lahko 100% računam nase, da se ne bom nikoli razočarala? Hm… težka vprašanja… vsakdo odgovore sam nosi v sebi, pa vendar se ob pristnem odgovoru zavedam svoje resnice in to mi pomaga, da sebe spoznavam in da gradim na zaupanju vase. Lahko resnično sebi zaupam, da se ne bom nikoli razočarala? Mislim da lahko vedno obstaja 1% dvoma oz kanček nezaupanja- od mene pa je odvisno ali bom v določenih situacijah sledila temu procentu ali ostalim 99%... Če sem se v preteklosti razočarala, mogoče pomeni, da sem preveč pričakovala od sebe, ker še vseeno zaupanje mora temeljiti na realnosti… In ko se zavedam, da sem bila razočarana zaradi pričakovanj, lahko sprejmem, da sem se potrudila, kot sem najbolj znala v okoliščinah in da to, da nisem popolna, še ne pomeni, da sem sama sebi grozna… Samo človek sem, ki se trudi in uči in prav zaradi tega in zaradi dejstva, da sem ranljiva, se zavedam, da me prav to dela posebno in da lahko svobodno zaupam sebi in verjamem vase v vsakem trenutku. J Vendar pa tu obstaja še realen pogled nase: zaupanje se krepi z dejanji in samo, če sem sama sebi dokazala, da znam poskrbeti zase, se potolažiti, da lahko računam nase, šele takrat lahko iskreno zaupam vase in zaupanje ni le iluzija in nekaj praznih besed.

In ko se obrnem nazaj, lahko vidim svojo pot razvoja… V preteklosti sem bila mnogokrat prizadeta, ranjena, zaupanje je bilo zlorabljeno… Sama do sebe sem bila v določenih trenutkih najhujši sovražnik- ker žal se tudi to dogaja… Živimo, kot znamo in ob tem se učimo ljubezni do sebe… Okoliščine in odnos najbližjih je tisti, ki nam pokaže kako ljubiti oz ravnati s sabo… Otroka ne zanima ali je dober ali slab, ampak koliko ga imajo starši radi in če starši otroku ljubezni ne znajo pokazati, ampak njegovo vrednost ocenjujejo le po dejanjih, tudi otrok ne zna ljubiti sam sebe…

In na podlagi takih dejanj sem rasla tudi sama in ravnala sama s sabo, kot sem znala… Šele, ko sem odkrila sebe, se doživela v svoji stiski, sem lahko postopoma začela graditi sebe in na zaupanju vase… Še vedno sem bila preveč zaupljiva, še vedno sem se učila in bila razočarana, a po vsaki izkušnji sem prihajala bolj v stik sama s sabo in kljub bolečini, sem vsak dan znova podarjala novo priložnost za zaupanje, a nikakor ne vsakomur… najprej sama sebi- odnos s sabo je tisti, ki mi je pomemben in kjer sem si vedno znova pripravljena odpustiti in si spet zaupati… Pri odnosih z drugimi pa je merilo pomembnosti tisto, ki mi kaže, s kom želim iti naprej in kje želim povrniti zlorabljeno zaupanje… Priznam, da potrebujem kar dosti časa, ko nekdo zlorabi zaupanje in če si želim odnos obnoviti… Vendar le v primeru, da mi je oseba pomembna, medtem ko se z večino ljudi, kjer je zaupanje zlorabljeno, ne družim več- od njih se nekaj naučim in potem jih izpustim in gremo vsak svojo pot… Tu se postavi vprašanje odpuščanja… O tem kaj več v prihodnjih razmišljanjih…

In če zaključim: Zaupam vase realno in tudi, če se zaupanje zamaja, si ga s trudom povrnem. J Saj me padci krepijo in najbolj pomemben je zame ljubeč odnos s sabo. J